Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.

S.Gregorčič

EDI STROPNIK

15.4.1944 – 5.4.2015

V spomin Ediju Stropniku (iz pogrebnega nagovora Martina Pustatičnika)!

Edi je ljubil ves svet.
Ustvarjen za delo,
besedo prijazno in red,
tako rad je imel svojo družino:
ženo, hčeri,zeta, vnuke,vnukinjo
prijatelje in domovino!

Je ljubil čebele.
Neskončno zanje bil vnet.
Pri čebelah je svojih našel svoj mir,
bil jim hvaležen za med,
začutil pri njih iskrenosti vir
in tiho… in tiho…
tako iznenada… odšel…
Odšel v času,
ko pomlad razkriva prve nam zaklade,
ko se prebujajo čebelam srčne nade
in nam lepo cvetijo leske , ive,
mrtve se prebujajo koprive,
čebelarjem zopet so oči iskrive,
a na oči njegove… sonce več ne sije…

Iz čebelnjaka sliši se otožen glas,
Čebele same so ostale,
Vrata so napol priprta,
Družina v panjih je potrta.

Edi, kako si dobro vedel,
da kadar vzide zlato sonce,
nam je vsem lepo,
vse rože na poljani zacveto.
A, ko zaide sonce,
rože na poljani oveno,
nam pri srcu je hudo,
ker med nami tebe več ne bo,
le na grobu v solzni rosi
z nami in družino tvojo
vse rože jočejo,
a nad grobom tvojim
žalostinke ptice pojejo.

Edi, še bodo lipe cvetele,
kostanji šumeli v zelenih gozdovih,
a tam na grobovih
kjer, Edi, si našel svoj mir,
še vedno
tvoj bodo čebele čutile nemir.

Zdaj preko polja le otožen veter piha,
Na vrtu prav nobena roža več ne diha.

Edi Stropnik je bil rojen leta 1944 v Škalah pri Velenju. Po končani osnovni šoli je na Pomorsko šolo v Portorožu, kjer je najprej zaključil srednjo izobrazbo nato pa diplomiral še na višji pomorski šoli za strojnega inženirja pogona na ladji. Po končanem študiju je tako postal častnik pogona na ladji. Po nekaj letih plovbe je zapustil delo častnika na ladji in se zaposlil v Termo elektrarni v Šoštanju vse do upokojitve.

Edi je bil zelo aktiven član ČD Mlinšek Velenje, dolga leta je bil v upravnem odboru, bil je podpredsednik , zadnja leta tudi predsednik društva.

Bil je izredno dober čebelar. Vedno je poudarjal pomen znanja o čebelah, zato se je nenehno izpopolnjeval. Leta 2003 je med prvimi v Sloveniji pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) čebelar. V letih 2005 – 2006 je po vzorcu Avstrijskega Gradca v Mariboru po 500 urnem uspešnem izobraževanju dobil naziv čebelarski mojster.

Edi Stropnik je aktivno sodeloval pri izgradnji Čebelarskega centra Slovenije. Od leta 2004-2012 je predsedoval Nadzornemu odboru Čebelarske zveze Slovenije; v tej funkciji, ki jo je odlično opravljal, je aktivno sodeloval na vseh sejah Upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije. V tem času je Čebelarska zveza Slovenije pričela izvajati evropske ukrepe na področju razvoja, pridobila je status priznane regijske organizacije za kranjsko čebelo, pridobila je koncesijo za izvajanje javne svetovalne službe v čebelarstvu, skratka, vloga in odgovornost Nadzornega odbora Čebelarske zveze Slovenije pri sprejemanju, nadzorovanju in usmerjanju delovanja in poslovanja Čebelarske zveze Slovenije je bila zelo zahtevna. Edi Stropnik se je poleg navedenega aktivno vključeval v druge dejavnosti Čebelarske zveze Slovenije. Za svoje delo na področju čebelarstva v je v letu 2008 prejel najvišje čebelarsko odlikovanje Antona Janše I. stopnje.

Edi Stropnik je skupaj z gospodom Markom Purnatom iz Zgornjesavinjske čebelarske zveze Mozirje bil pobudnik za združevanje čebelarjev Zgornjesavinjske in Šaleške doline. To nalogo so uspešno izpeljali v letu 2006 na ustanovnem občnem zboru Čebelarske zveze Zgornjesavinjsko – Šaleškega območja – ČZ SAŠA, kjer je postal tudi njen prvi podpredsednik. Aktivno je sodeloval pri izgradnji Čebelarskega centra Saša v Lučah, saj je bil predsednik gradbenega odbora. S tem je tudi nastala dobra osnova za pričetek vzreje matic na Lučko – Solčavskem področju.

Edi Stropnik je bil zelo uspešen mentor, kar nekaj let zapored so učenci, njegovi krožkarji nižje stopnje, osvojili srebrno priznanje na državnem tekmovanju mladih čebelarjev. Edi je imel zelo izostren občutek za delo z učenci. Tudi nekateri starši teh otrok so mu radi prisluhnili.

Ko je bil dan odprtih vrat v čebelnjake, so se za delo v čebelnjakih zanimali številni gostje. Edi jim je znal nazorno prikazati utrip življenja v panjih. Mnogi so vzkliknili: vsega tega nismo vedeli, tudi za koristnost čebeljih pridelkov ne, zato bomo še prišli.

Toda Edija ne bodo več slišali. Odšel je, a spomini nanj bodo ostali v naših srcih.

————————————————————-
Danes na cvetje njegovega groba
še čebelic je roj prišel,
da bi slovo od njega vzel.
————————————————————-

Martin Pustatičnik